Predstavljajte si obrok zunaj v evropski prestolnici, kjer ne govorite lokalnega jezika. Natakar lomi angleščino, in nekako le uspete naročiti, pojesti in plačati z jedilnika jed, ki jo poznate. Zdaj pa si predstavljajte, da se po neuspeli turi sestradani znajdete v vasi sredi Amazonije. Ljudje nimajo pojma, kaj naj si o vas mislijo. Posnemate zvoke žvečenja, ki jih imajo vaščani za vaš primitivni jezik. Ko v znak predaje dvignete roke, mislijo, da se pripravljate na napad.

Težko se je sporazumevati brez skupnega konteksta. Denimo radioaktivnim področjem se je treba izogibati nekaj deset tisoč let, agencije pa imajo težave z oblikovanjem opozoril o radioaktivnih odpadkih, saj angleščine, kakršno so govorili pred tisoč leti, danes ne razume več niti večina sodobnih govorcev. Za to odgovorne komisije so predlagale vse mogoče, od visokih betonskih konic in slike »Krik« Edvarda Muncha, do genetsko spremenjenih rastlin, ki se obarvajo v alarmantno modro. A za nič od tega nimamo zagotovila, da bo razumljeno tudi v prihodnosti.

Nekateri ljudje, ki so delali na teh sporočilih o onesnaženih krajih, so sodelovali pri še večjem izzivu: komuniciranju z zunajzemeljskim življenjem. To je tudi tema nove knjige »Zunajzemeljski jeziki« Daniela Oberhausa, novinarja revije Wired.

Nič ne vemo o načinu, na katerega Nezemljani sprejemajo informacije. Par ploščic, ki sta jih v zgodnjih sedemdesetih letih v vesolje ponesli plovili Pioneer 10 in 11, prikazuje naga človeška bitja in grob zemljevid poti do Zemlje – zelo osnovno, vendar tudi to vsebuje predpostavko, da Nezemljani vidijo. Ker imajo taka plovila le neskončno malo možnosti, da bi jih kdo našel, imajo več možnosti za stik radijska oddajanja, ki z Zemlje potujejo s svetlobno hitrostjo. A zemeljski radio mora biti nastavljen na pravo frekvenco, in enako velja za medzvezdnega. Kako bi lahko nanjo naleteli Nezemljani? Na ploščici s sonde Pioneer je namig v obliki osnovnega diagrama vodikovega atoma, katerega magnetna polarnost se spreminja v rednih presledkih s frekvenco 1420 MHz. Vodik je najpogostejši element v vesolju, zato upamo, da bi lahko ta skica predstavljala nekakšno telefonsko številko.

Zamisli si, kako večerjaš v evopski prestolnici in ne poznaš njihovega jezika. Natakar govori precej slabo angleško in tako ali drugače uspeš naročiti nekaj iz jedilnika, kar si uspel razbrati, poješ in plačaš. Zdaj si namesto tega predstavljaj kako je šel nek pohod narobe in se naenkrat pojaviš, sestradan od lakote, v neki amazonski vasici. Ljudem iz te vasi se niti sanja kaj želiš od njih. Pričneš oponašati zvoke žvečenja vendar mislijo, da je to tvoj primitiven jezik. Ko dvigneš roke v znak predaje, mislijo da si se pripravil za napad.

Komunikacija brez skupnega konteksta je težavna. Na primer, je treba pustiti radioaktivna območja na miru za vsaj nekaj deset tisočletij in čeprav je angleščina, ki so jo uporabljali pred 1000 leti sodobnim govorcem nerazumljiva, so se agencije trudile ustvariti opozorila ki bi opremljala jedrske odpadke. Odbori, ki so odgovorni za to, so predlagali vse možne rešitve, od visokih betonskih bodic do Edvard Munchevega "Krika" in genetsko spremenjene rastline, ki se spremenijo v opozorilno modro barvo. Vendar se nič od tega ne zdi dovolj dolgoročno.

Nekateri sodelujoči na tem projektu za sporočila na jedrskih odpadkih so tudi bili del še večjega izziva: komunikacija z ne zemeljskimi bitji. To je osrednja tema knjige "Extraterrestrial Languages", ki jo je pred kratkim izdal avtor Daniel Oberhaus, novinar pri agencjji Wired.

Popolnoma nič ni znano o tem kako bi lahko Nezemljani prejemali imformacije. Dvojica plošč je bila izstreljena v vesolje v zgodnjih 70-ih letih z vesoljskimi plovili Pioneer 10 in 11, na katerih so prikazani goli ljudje in groba mapa kako najti Zemljo - osnovne stvari vendar tudi te predpostavljajo, da lahko vesoljci vidijo. Ker je možnost, da bi nezemljani naleteli na ta izdelek, zanemarljivo majhna so radijski oddajniki na zemlji, ki pošiljajo sporočila s svetlobno hitrostjo veliko bolj učinkovita, da vzpostavijo kontakt. Vendar mora zemeljski radio biti na pravi frekvenci in prav tako ne zemelsjki način sporočanja. Kako bi lahko Nezemljani ugotovili to frekvenco? Na Pioneerjevi plošči se nahaja namig v obliki shematičnega prikaza vodikovega atoma, katerega magnetna polarnost se izmenjava v stalnih intervalih in sicer s frekvenco 1,420 MHz. S tem upajo, da bo vodik kot najbolj pogost element v vesolju deloval kot telefonska številka.

Predstavljajte si obedovanje v evropski prestolnici, kjer ne poznate lokalnega jezika. Natakar govori malo angleško, ampak nekako vam uspe naročiti iz menija nekaj, kar vam je poznano, pojesti in plačati. Zdaj pa si namesto tega predstavljajte, da zatem ko gre na pohodu nekaj narobe, pristanete sestradani nekje v amazonski vasi. Ljudje tam nimajo pojma, kaj naj si mislijo o vas. Z mimiko posnemate zvoke žvečenja, katere zamenjajo za vaš primitivni jezik. Ko dvignete roki, da izrazite predajo, mislijo da greste v napad.

Komuniciranje brez da veš kontekst, je težko. Na primer, radioaktivna mesta se morajo pustiti pri miru več deset tisoč let; ampak glede na to, da je angleščina izpred samo 1000 let zdaj nerazumljiva mnogim sodobnim govorcem, so se agencije nagarale, da so izdelale opozorila, ki bodo spremljala jedrske odpadke. Odbori, zadolženi za to, so naredili vse od visokih betonskih konic, do "Krika" Edvarda Muncha, do rastlin, genetsko modificiranih tako, da postanejo zaskrbljujoče modre. Nobena ni zajamčeno odporna na prihodnost.

Nekateri od istih ljudi, ki so delali na sporočilih teh odpadov, so bili tudi del še večjega izziva: komunicirali so z nezemeljskim življenjem. To je tema nove knjige Daniela Oberhausa, novinarja pri reviji Wired, z naslovom "Nezemeljski jeziki".

Nič ni znano o tem, kako bi lahko nezemljani sprejeli informacije. Par plošč poslanih v zgodnjih sedemdesetih z vesoljskima ploviloma Pioneer 10 in 11, prikazuje golega človeka in grob načrt, kako najti Zemljo - osnovni stvari, ampak tudi to ob predvidevanju, da lahko vesoljci vidijo. Ker imajo takšna plovila le neznatno možnost, da bi bila najdena, imajo radijski prenosi iz Zemlje, ki potujejo s hitrostjo svetlobe, večjo verjetnost vzpostaviti stik. Ampak tako kot mora biti zemeljski radio nastavljen na pravo frekvenco, mora biti tudi medzvezdna vrsta. Kako bi se vesoljci znašli na pravi? Pioneerjeva plošča daje namige v obliki osnovnega diagrama vodikovega atoma, magnetna polarnost katerega se obrača v rednih intervalih, s frekvenco 1,420 MHz. Ker je vodik najbolj razširjen element v vesolju, obstaje upanje, da bi ta skica delovala kot nekakšna telefonska številka.